Zgodba nekega salsera

0
1

Ples je lepota gibanja človekovega telesa, ko se plesalec prepusti glasbi in notranjemu ritmu. Ko ob tem občuti radost, navdušenje in strast. Ko pozabi na čas temveč preprosto le je. Brez sodb, brez misli, brez kako bi »moral« ali kako ne bi »smel« plesati, temveč se le prepusti ritmu in soplesalki.

Ko se podajaš na svojo plesno pot in začenjaš spoznavati prve plesne korake, takrat se soočiš z vsemi svojimi omejitvami, prepričanji in strahovi. Prav zanimivo je opazovati na plesnih tečajih (ni važno za kateri ples gre), kako je 1. septembra plesna skupina velika in kako se tam okoli 1. junija pogosto zmanjša za polovico.

Ljudje odnehajo. Zakaj, ne vem. Premalo poguma? Premalo vztrajnosti? Premalo odločnosti? Premalo veselja do plesa? Premalo časa? Premalo volje? Razlogov »zakaj« je celo malo morje. Ko iščeš opravičilo na »zakaj«, takrat se vedno nekaj najde. Opažam tudi, da ko kakšna plesalka stopi v partnersko zvezo, da je pogosto potem ni več na tečaju in tudi ne na plesišču.

Saj vem, prioritete se spremenijo, a vseeno. Če imamo radi ples in če potem nehamo plesati, ker naš partner ne pleše ali pa ne želi, da plešemo, potem na nek način zanikamo samega sebe. Svojo bit, svojo dušo in tudi svoje srce. Če je ljubezen prava, potem za ples ni ovir. S partnerjem ali brez njega. Ples je ples. Pika.

Moji plesni začetki pred dobrimi sedmimi leti so bili polni vzponov in padcev ter tudi notranjih bitk s samim seboj, s svojimi prepričanji in omejitvami ter »razlogi« zakaj nisem dovolj dober za ples. Da imam dve »levi« nogi, da ne slišim dovolj dobro glasbe, da ne ujamem pravilno ritma in še in še bi lahko našteval.

Včasih me vprašajo, če slišim glasbo. Odgovorim jim, da trenutno ne. Spet drugič me vprašajo, če bom še kdaj slišal glasbo? Moj odgovor je, da ne vem. Si pa želim. Zelo. Toda, čeprav v tem trenutku glasbe ne slišim, temveč jo bolj čutim, še naprej navdušeno plešem. In plesal bom toliko časa, dokler me bodo noge nosile in bo srce bilo, kajti ples je ritem in življenje.

Ko sem začel spoznavati ples in se ga učiti (salsa), sem bil že 99% pred tem, da odneham. Po eni strani mi na začetku ni tako dobro šlo, kot bi si želel, po drugi strani, pa sem na plesišču ravno od tiste plesalke, s katero sem si najbolj želel plesati, slišal NE. Najbolj me je prizadelo to, če plesalka ni bila iskrena in se je izmišljevala izgovore, zakaj v tem trenutku ne more plesati oz. če je že čez nekaj sekund plesala z drugim, čeprav je malo prej dejala, da počiva.

Takšni in podobni dogodki na plesišču so me pogosto »katapultirali« v mojo mladost, ko sem bil v družbi sovrstnikov nezaželen in so me dobesedno podili stran. Vsak s podobno izkušnjo si lahko predstavlja kakšni občutki so se porajali znotraj mene. Žal niso bili ravno prijetni, a sem kljub temu vztrajal dalje, saj sem vedel, da čez to preprosto moram iti. Da ne smem »spizditi«, temveč se soočiti z vsemi svojimi strahovi, žalostjo in bolečino.

Ples je dejansko delo na sebi, delo na svoji samopodobi, delo na tem, kako se soočiti z zavrnitvijo, strahovi, bolečino, žalostjo … s situacijami, s katerimi se srečujemo tudi v običajnem življenju. Ker sta ples in življenje med seboj tako povezana ter je ples odličen učitelj za življenje sem se pred časom odločil, da začnem s predavanji z naslovom ČESA ME JE PLES NAUČIL O ŽIVLJENJU IN USPEHU ter tako svoje izkušnje podelim še z drugimi in jih navdušim za več poguma, odločnosti in jim pokažem pot do večje samozavesti.

Ne glede na to, ali gre za ples, ali gre za življenje – odnehati je vedno lahko, vztrajati pa je precej težje, a ravno takrat, ko vztrajamo, je nagrada toliko večja. Če kot plesalec ali plesalka iščeš razloge zakaj ne moreš ali ne znaš plesati, potem si postavi naslednja tri vprašanja:

1. Ali slišim glasbo?
2. Ali imam dve nogi?
3. Ali se lahko gibljem po prostoru?

Če si na zgornja tri vprašanja odgovoril-a z DA, potem nimaš izgovorov, kar se tiče plesa, razen če res nočeš plesati in te ples sploh ne veseli. A nikoli, ne reci nikoli. Če verjameš ali ne, pred več kot tridesetimi leti sem si rekel, da nikoli ne bom plesal, češ da ples ni zame. No, tako je s temi »nikoli« ali zarečenega kruha se največ poje. 😉

Ples mi je do sedaj dal mnogo in zagotovo mi bo veliko dal tudi še v prihodnosti. Držim se načela, da vedno plešem tisto zvrst plesa, ki jo v določenem trenutku najbolj čutim. Dobrih pet let sem bil navdušen nad linijsko salso (ki jo še vedno plešem), v zadnjem letu dni pa se navdušujem nad kubansko salso. Kaj sledi? Kdo ve! Važno je, da je zabavno in da v plesu uživaš.

V kolikor si uspešno »preplesal-a« do konca današnjega članka, potem naj ti zaželim še veliko radostnih trenutkov na plesišču in še naprej pleši z nasmehom in s »corazón«. 🙂