Natalija Gros je ena najboljših slovenskih športnih plezalk vseh časov saj je večkratna mladinska svetovna prvakinja in tudi evropska prvakinja v članski konkurenci ter zmagovalka svetovnega pokala, če naštejem samo njene največje športne dosežke. V začetku leta 2018 pa jo je širša javnost imela priložnost spoznati tudi kot odlično plesalko v oddaji Zvezde plešejo, kjer je zmagala skupaj s svojim soplesalcem Mihom Peratom. Skratka, Natalija se odlično znajde tako v navpični plezalni steni kot tudi na ravni podlagi – na plesišču. 🙂

Ples in plezanje sta zelo različni, če tako rečem, športni disciplini. Podoben primer »športne dvoživke« je tudi naš vrhunski kolesar Primož Roglič, ki je bil sprva zelo dober smučarski skakalec, po hudem padcu in poškodbi v Planici pa se je odločil za »športno preusmeritev« in zajadral med vrhunske kolesarje.

Pri športnem plezanju in tudi pri plesu je pomembna odlična gibljivost telesa. Čeprav Natalija ni več aktivna športna plezalka še naprej ohranja odlično fizično pripravljenost, kar je bilo tudi očitno tudi med plesnimi nastopi v oddaji Zvezde plešejo.

  • Natalija, naprej se posvetiva tvoji prvi športni karieri – športnemu plezanju. Kdaj si začela plezati, kdo te je navdušil nad plezanjem in kakšni so bili tvoji prvi plezalni koraki?

Plezati sem začela pri šestih letih, skupaj z bratom, ki je sicer štiri leta mlajši od mene, sva začela obiskovati tečaj športnega plezanja v športni dvorani Poden v Škofji Loki. Še zdaj se spomnim svojih prvih plezalnih korakov na steni, občutka in mojih misli, ki so bile: »Vav! Kako zanimivo, kar držim se na steni!« Da sem začela s plezanjem je bolj kot ne, naključje. Starši so mi povedali, da sem na Gorenjskem sejmu pri petih letih zagledala plezalno steno in se že tam navdušila nad plezanjem, a jaz se tega ne spomnim. Doma pa nihče ni plezal, bili smo bolj smučarska družina.

  • V svoji plezalni karieri si dosegla mnogo vrhunskih dosežkov. Kateri plezalni nastop (uspeh) ti je še posebej ostal v spominu?

Najbolj od vseh mi bo za vedno ostal v spominu dan ko sem postala evropska prvakinja v balvanih in kombinaciji leta 2008, ko je bil res moj pravljični dan. Ko se ti v eni tekmi vse tako poklopi, od psihične priprave, do kondicijske in tehnične priprave, ko dobesedno lebdiš in ko vse kljub velikanskemu naporu izgleda lahkotno in tekoče. In to je tisto mojstrstvo, tisti vrhunski občutki profesionalnega športnika za katere garaš leta in desetletja.

Ta dan sem v svojem plezanju neznansko uživala, predvsem sem uživala v občutkih na steni, ki so bili, jaz rečem, da prav na nek način orgazmični. Težko razložim to, a v plezanju res vse izhaja iz centra telesa, vso gibanje nog, tehnike nog izhaja iz osnovnega položaja žabe, kjer se teža premika levo in desno, iz ene noge na drugo nogo. In ko to osnovno gibanje telesa preneseš na dan pomembnega tekmovanja, v težavnost, ki kroji meje vrhunskega športnega plezanja in jih še premaguješ, je občutek popoln. Tako lahko nekako na kratko opišem ta dan.

  • Svojo športno (plezalno) kariero si zaključila leta 2011 pri vsega 27.-ih letih. Sam športnega plezanja nisem nikoli intenzivno spremljal, vem pa da v nekaterih športnih panogah, vrhunski športniki vztrajajo še po 35. ali celo 40. letu. Kako je s tem pri športnem plezanju?

Tudi v športnem plezanju ni nobenega pravila. Tekmuješ dokler imaš motivacijo in zagon, predvsem pa energijo. Moja športna pot se je končevala postopoma. To je bil proces, ki je trajal dobri dve leti. Sama sem intenzivno tekmovala 15 let tako za mladinsko kot člansko državno reprezentanco, kar pomeni tekmovanja na najvišjem nivoju in s tem tudi priprave na najvišjem nivoju skozi celo leto.

Nekatera dekleta končajo prej, nekatera se preusmerijo v skalno plezanje in samo opustijo tekmovanja, nekatera pa pridejo tekmovat nazaj celo po porodu. A slednjega nikoli nisem želela, in sama sem se v dvajsetih letih ukvarjanja s plezanjem naužila tako tekmovanj, kot skalnega plezanja, in sem si preprosto zaželela spremembe in to da dam prioriteto še čemu drugemu v življenju. In sem in mi ni nič žal. Menim, da sem končala kariero v najboljšem možnem času, ko sem še bila pri vrhu in tako z dobrimi občutki zapustila tekmovalni cirkus in s tem vrhunski šport. Danes plezam le še za svojo dušo in užitek, druge stvari mi niso več pomembne.

natalija-gros-plezanje

Foto: Jure Breceljnik

  • Tvoji plezalni dosežki so tudi zabeleženi na filmskem traku in sicer sta s tvojim partnerjem Juretom Breceljnikom leta 2007 posnela dokumentarni film Chalk & Chocolate (Magnezij & Čokolada). Takrat si pred filmsko kamero premagala svojo najtežjo smer v naravnem plezališču, v Mišji peči, Histerija, ocenjeno z 8c+. Kakšni so tvoji spomini na ta izjemen dosežek in tudi na snemanje?

Tako začetki in snemanje filma, kot premiera filma in kasnejše dogajanje imajo res en velik pečat v mojem srcu. Sedaj še toliko bolj, ker so bili to najini začetki z mojim pokojnim partnerjem Juretom Breceljnikom, ki je režiral in snemal ta film. Z njim sva kasneje posnela še en dokumentarni plezalni film Nova dimenzija, ko sva potovala po Argentini. Lepo je bilo, saj sva se z Juretom ob snemanju filma Magnezij in Čokolada spoznavala, čeprav takrat res le profesionalno, iskrica je preskočila prav zares šele na premieri filma in dva dneva kasneje, ko sva na Gorniškem festival leta 2009 prevzela nagrado za najin film. Takrat sem Jureta šele pogledala skozi oči ženske, ne skozi oči plezalke, kjer Jure snema in režira moj film. In tako se je začelo, kasneje sva se zaljubila in začela najino zgodbo. 🙂

natalija-gros-plezanje-1

Foto: Jure Breceljnik

  • Leto 2015 je bilo zate izjemno čustveno razgibano leto. Tega leta se je rodila tvoja hčerka Ela, nepričakovano pa je na snemanju filma Zadnji ledeni lovci preminul tvoj življenjski sopotnik Jure, s katerim sta ustvarila kar nekaj filmov. Po tem tragičnem dogodku si se za dve leti in pol umaknila iz javnosti. Kako si šla skozi to težko obdobje? Kaj ti je pomagalo oz. kaj ti je bilo v oporo, da si zdržala in šla pogumno naprej?

Najina zgodba se je tragično končala, ko je Jure za vedno zaspal. Čez noč ga ni bilo več v poletju leta 2015. Ela se nama je rodila februarja 2015 in zadnja stvar na katero sem takrat pomislila je, da bi naju on zapustil. Žal se je zgodilo kot se je, a danes gre po treh letih kljub praznini in bolečini, ki ju še vedno čutim življenje naprej. In z njim tudi jaz.

Vsakomur rečem, da je bila moja najboljša popotnica prav plezanje, moji uspehi in tudi neuspehi, ko sem premagovala samo sebe na steni in se borila s svojimi največjimi strahovi, ovirami in jih kasneje premagala, dobila potrditve in samozavest. In to mi je dalo tu največ moči, vere vase in poguma, da sem sprejela pomembne odločitve in se odločila, da grem le naprej, da bom »splezala« ven iz tega, pa četudi neznansko boli in je to moja največja preizkušnja v življenju. In sem.

natalija-gros-plezanje-2

Foto: Jure Breceljnik

Tako kot na steni, sem šla korak za korakom, dan za dnem sem vstajala iz postelje in delala stvari, ki so omogočale napredek, takšen ali drugačen. Velik motiv pa je bila seveda moja takrat 5 mesečna dojenčica, ki me je potrebovala še več kot 100%-no in zaradi nje sem imela še več poguma in moči. Ker v takšnih situacijah mame postanemo, jaz rečem, levinje ali pa medvedke. Za svojega otroka bomo naredile vse in še več, da ga zaščitimo, da mu damo možnosti da preživi in takrat bomo pojedle in raztrgale vsakogar, ki bi nam prišel nasproti. In točno ta nagon se je sprožil tudi v meni.

Bilo je res težko, ker kar naenkrat jaz kot ženska nisem imela več ob sebi moškega, očeta svojega otroka, ki bi poskrbel za naju, nama dajal varnost v najbolj ranljivem obdobju in ne samo to, še žalovala sem za njim in se spoprijemala z nedokončanimi filmskimi projekti od katerih je bila odvisna tudi najina finančna varnost in prihodnost. Ampak, da ne bo pomote, obstajajo še težje zgodbe v življenju ljudi in na to se večkrat spomnim. In večkrat sem bila kljub svoji situaciji neznansko hvaležna, da sem imela nad glavo dom, hrano in vodo in svoje prijatelje, kar pa veliko ljudi nima. In ravno v takih situacijah ti samoumevne stvari in ljudje postanejo nesamoumevne ter jih znaš še veliko bolj ceniti.

  • V življenju se vsi srečujemo z različnimi življenjskimi preizkušnjami in izzivi. Mislim, da bo tvoj odgovor tudi prejšnje vprašanje v pomoč tudi marsikomu, ki gre skozi podobno preizkušnjo. Letos je prišlo povabilo za sodelovanje v TV oddaji Zvezde plešejo. Si se takoj odločila, da sodeluješ ali pa si rabila čas za premislek? Si pred tem že kdaj plesala oz. si se že srečala s plesom? Ko sem te opazoval v prvi oddaji je bilo nekako začutiti, da sta si s plesom dokaj blizu in na ti. 🙂

Za to, da sem sprejela vabilo v oddajo in ga potrdila sem vse skupaj rabila kar pol leta, da sem razmislila zakaj si želim iti tja in zakaj se bom izpostavljala celi slovenski javnosti. Namreč slednje je bil moj največji izziv, saj sem bila zaradi svoje zgodbe v nezavidljivi situaciji in ker sem se ravno zaradi zgodbe umaknila iz javnega življenja. Bilo mi je težko se izpostavit, priznam. A potem sem to predelala in ugotovila, da če se že vrnem nazaj v javno življenje, da je lahko to najboljši možen način, da se s tako pozitivno oddajo in plesom vrnem nazaj. In sem se.

natalija-gros-zvezde-plesejo-2

Foto: Bor Slana

Mislim, da sem v oddaji pustila svoj plesni pečat, kar mi je bilo od vsega najbolj pomembno. Poleg tega pa sem šla skozi eno pomembno transformacijo in sama sebi podarila čas, ki sem ga v tistih dveh letih in pol res pogrešala, ker ni bilo časa zame ob vsem delu v produkcijski hiši, ob malem otroku in skrbi za hišo. In tako sem si vzela čas zase in si s to oddajo povrnila tudi svojo ženskost, na katero sem vmes pozabila in jo dala na stran.

Ples pa mi je bil blizu že od malih nog, ko sem sanjala, da bi postala baletka in plesala LA plese. Večkrat sem si želela, da bi plesala namesto plezala. V plezanju mi je namreč vedno manjkalo izražanja ženstvenosti, saj tam nima pomena, medtem ko v plesu ima in zato sva bila s plesom od vsega začetka že na ti.

  • V TV oddaji je vsak plesni par plesal različne plese, od salse, jive-ja do angleškega in dunajskega valčka ter cha cha cha-ja. Meni osebno sta najljubša plesa salsa (linijska in kubanska) ter bachata. Kako je s teboj? Kateri ples si v oddaji najbolj začutila in si ga najrajši plesala? Ti morda kateri ples ni šel ravno najboljše »od nog«? Če da, kateri je to bil?

Jaz sem se zaljubila v argentinski tango in paso doble. To sta plesa, ki izžarevata moj karakter in osebnost, obožujem strastne plese in temperament in ta dva plesa sem najbolj začutila, v njima najbolj uživala. Standardni plesi mi ne ležijo, čeprav so čudoviti in to je res pravi ples, ko vidiš v paru zaplesat plesalca kakšen dunajski ali angleški valček … To je lahko prava poezija.

Zares sem uživala tudi v vlogi Sie, oz. plesalke iz pesmi Chandelier, kjer sem tu res lebdela in se počutila svobodno, izrazni ples mi je tudi zelo blizu, najmanj pa sem res uživala v dunajskem valčku in v rumbi, a v slednji le zato, ker sem bila tisti teden tako utrujena, da mi je bil vsak korak res velik napor. Sicer pa mi je rumba čudovit ples.

  • Vsaka oddaja Zvezde plešejo je bila po svoje atraktivna in z odličnimi plesnimi nastopi, a finale je le finale. Kako si ga doživljala? Ali se ga da kakorkoli primerjati s finalom v športnem plezanju?

Ti dve stvari se ne da primerjati s tekmovanji najvišjega ranga, to nikakor ne. Tukaj gre res za popolnoma različni zadevi. Edino, kar je podobno, je priprava, ki sem jo s pridom uporabljala tudi v tej oddaji, da sem se kar se da najbolje pripravila na svoj nastop. In tudi v finalu, v finalni oddaji. Premagovanje treme je povsod isto, pa vendarle moramo ločiti vrhunski šport od komercialne oddaje.

Seveda so bili nastopi lahko odlični, a za vrhunski nastop je vsaj zame potrebno garati leta in leta in tu besedo vrhunsko sama uporabljam le v primeru, ko gre za mojstrske izvedbe na najvišjem športnem nivoju. Vse ostalo je zabava. In tudi zame je bil finalni nastop zabava. S tem, ko sem prišla v 11. oddajo in v superfinale je bil moj cilj uresničen. S tem sem vedela, da bom plesno izkoristila ves potencial in tako odplesala vse kar sem v tej oddaji lahko in s to željo in ciljem sem prišla noter.

Moja zgodba in kako so me na POP TV-ju predstavljali, kako so mojo zgodbo uporabili in zapakirali, da je bila seveda dramatična za potrebe TV-ja, pa je druga zgodba. A to sem vzela v zakup in hkrati kljub drami in pompu, ki so ga naredili z montažo prispevkov, s katerimi lahko manipuliraš kakorkoli želiš, menim, da so ohranili neko zdravo mero in da so vedeli kje je meja take delikatne zgodbe. To smo se neuradno tudi dogovorili na sestankih pred oddajo, da naj z mojo zgodbo ravnajo previdno in tudi so.

  • S soplesalcem Mihom Peratom sta na koncu tudi zmagala, za kar iskrene čestitke tudi v imenu SalsaPortala. Od zmage v tem TV showu sta sedaj minila že več kot dva meseca. Ko tako pogledaš nazaj – kaj ti je najbolj ostalo v spominu oz. kako sedaj vidiš svoje plesne nastope?

Najbolj mi je ostalo v spominu kako sva z Miho uživala skupaj v plesu, kako sva se lepo ujela in postala res dobra prijatelja. Ples res zbližuje, v dobrih treh mesecih sva se zbližala kot se nekateri v dveh letih ne. A vendar sva ohranila zdravo distanco drug do drugega in spoštovala zasebnost drug drugega. Res so lepi spomini, čeprav je bilo večkrat res zelo naporno.

natalija-gros-zvezde-plesejo-finale

Foto: Bor Slana

Na trenutke sem se počutila kot bi bila 10 let nazaj na višku svoje plezalne kariere, ker me je stvar tako utrudila. A tu je bila utrujenost malo drugačna. Nastop pred ljudmi in kamerami ima neko posebno vibracijo in kljub lepotam pušča eno posebno utrujenost za seboj. Najlepši pa je spomin na prvo desetko po paso doblu in seveda občutek, ko sva z Miho zaplesala še v superfinalu najino zadnjo točko in potem tudi zmagala.

  • Zmagovala si na plezalnih odrih, zmagala si na plesnem odru … Kakšni so tvoji načrti za naprej? Se boš še aktivno plesno udejstvovala? Če se boš – kako? Bo to le ples za tvojo dušo ali pa sledi tudi poučevanje plesa ali celo plesna tekmovanja?

Oh ne, plesna tekmovanja ne, to res ne, s tekmovanji sem končala. Nikomur se nimam nič več za dokazat, bi pa rada plesala zase, se razvijala na tem področju še naprej. V bistvu sem vedno sanjala in še vedno sanjam, da bi enkrat poučevala ples, pa se mi zdi to tako oddaljeno in še precej nemogoče, ker se niti slučajno ne počutim, da bi imela tako znanje. Vem kaj je potrebno da odlično poučujem plezanje, in da bi lahko enkrat vsaj približno prišla na tak nivo pri plesu, so pred mano desetletja plesa in dela na plesnem področju.

A nikoli ni prepozno in verjamem, da bom. Trenutno se selim iz stare hiše v novo stanovanje, kjer bo čas in priložnost za nove stvari, za nove izzive in od tam naprej začnem razmišljat kam me bo pot zanesla. Vsekakor še nisem povedala zadnje besede v plesu in komaj čakam, da spet začnem. S čimerkoli že … ples ob drogu, argentinski tango, modern … to so mi tri najbližje stvari zaenkrat.

  • Imaš za naše bralke in bralce portala še kakšno posebno sporočilo za ples in življenje?

Imam. In sicer to, da naj sledijo svojemu srcu. Naj sledijo stvarem, ki jih delajo s strastjo. In če je to ples, potem je to še lepše. Res, da so to ponavadi najtežje stvari, katerih nas je večkrat strah, a jaz pravim, da so samo najtežje stvari v življenju, največ vredne.

Slednje nam dajo tisto zadovoljstvo in nasmeh na obraz, ki nas navdaja z mirnostjo in srečo. In hkrati ena misel iz knjige Iluzije Richarda Bacha, ki se mi večkrat porodi v mislih; namreč če smo dobili idejo o nečem, kar si želimo, potem smo dobili tudi (notranjo) moč, da jo uresničimo. Pa srečno in uživajte v plesu in se vidimo kdaj na plesišču. 🙂

natalija-gros-zvezde-plesejo-1

Foto: Bor Slana

  • Natalija, iz srca hvala za pogovor in seveda ti v imenu SalsaPortala želim še veliko plesnih, režiserskih, poslovnih in osebnih uspehov.

Z Natalijo Gros lahko navežeš stik preko natalija.gros@gmail.com.

Avtor intervjuja: Robert Goreta, SalsaPortal.si