Intervju z Davidom Vehovcem, plesalcem in učiteljem afro-karibskih plesov

Avtor: |2017-09-21T12:25:05+00:0021. 09. 2017|Kategorije: Članki, Intervjuji|Oznake: , , , , , , , , , |

Z Davidom Vehovcem sem se prvič srečal leta 2011, ko je na enem izmed poletnih intenzivnih tečajev v Bubi nadomeščal kolega, ki tega termina ni mogel voditi zaradi drugih obveznosti. David me je že takoj navdušil s svojim pedagoškim pristopom, kar se tiče plesa (učil me je salso LA) in vedno se z veseljem udeležim njegovih delavnic in tečajev.

  • David, praviš, da si svoje poslanstvo našel v plesu in uprizoritvenih umetnostih, v katerih spoznavaš jezik neverbalne komunikacije in iščeš globine izražanja z gibom. Zanima me kdaj in kako si se prvič srečal s plesom? So te tja usmerili starši ali pa je bila to tvoja lastna izbira?

Ples me je klical večkrat in temu klicu sem se dokaj pozno odzval. Prvič sem se s plesom srečal v vrtcu, ko so me starši peljali na trening latinskoameriških in standardnih plesov. Drugič je bilo v 6. razredu osnovne šole, ko sem zopet obiskal trening latinskoameriških in standardnih plesov. Tretjič sem se konec osnovne šole klicu za kratek čas odzval in eno leto treniral hip-hop. Trajalo je še nekaj časa, preden me je ples dokončno poklical. Bilo je na maturantskem plesu in od takrat je del mojega življenja. Naposled je bil moja izbira, čeprav so me starši ves čas spodbujali k temu.

  • Plešeš različne zvrsti afro-karibskih plesov. Katera zvrst plesa ti je najbolj blizu oz. v kateri najbolj uživaš, pa ni važno ali kot plesalec ali kot učitelj plesa?

Blizu so mi vse vrste afro-karibskih plesov, predvsem me prevzema bogastvo ritmov, ki so v afro-karibski kulturi prisotni. Plesi so kot odgovor nanje. Navdušuje me predvsem uporaba telesa kot “glasbenega” inštrumenta, za interpretacijo različnih ritmov. Odkar se posvečam afro-karibski kulturi, so mi najbližji plesi mambo, chacha – boogaloo in pachanga. Vse bolj me zanimajo tudi korenine te kulture, kot sta bomba in plena ter afrokubanski folklorni plesi.

  • Predstavljaš se kot afro-latin dancer. Katere plese ta opredelitev vključuje?

Izraz afro-latin ima podoben pomen kot izraz salsa, le da smo besedo salsa skozi leta začeli uporabljati poenostavljeno in zdaj z njo poimenujemo le en ritem in ples, ki je v osnovi mambo. Sicer pa je to skupno poimenovanje za plese afro-karibskega izvora: mambo, pachanga, boogaloo, son, guaguanco, bomba in plena, afrokubanski folklorni plesi ipd.

  • Imaš kakšnega posebnega plesnega vzornika po katerem se zgleduješ in ti daje inspiracijo?

Vzornika nimam, saj želim biti edinstven. Je pa nekaj umetnikov, ki me globoko inspirirajo, zato spremljam njihovo ustvarjanje. Navdušujejo me predvsem tisti plesalci, ki salso razvijajo v umetnost: Frankie Martinez, ki ustvarja v newyorškem stilu salse, Wilmer in Maria, ki izhajata iz kubanske salse ter Alfredo Garcia Gonzales, ki uprizarja predstave z afrokubanskimi folklornimi plesi. Med plesalci drugih plesnih stilov me navdušujejo še Tate Mcrae, Kyle Hanagami, New York City Ballet ipd. Tudi v slovenskem prostoru so umetniki, ki me globoko navdihujejo. To so Andrej Škufca, Gregor Luštrek, Rosana Hribar, Nika Kljun … med skupinami pa Kjara’s Dance Project in EnKnapGroup.

  • Kaj ti je dal ples? Kako je spremenil tvoje življenje? Če bi se še enkrat rodil, ali bi se še enkrat odločil za ples?

Težko definiram, kaj mi ples daje; daje mi preveč, da bi na to vprašanje površno odgovoril. Nastopa predvsem v vlogi osebne rasti, hkrati pa se je njegova vloga skozi različna obdobja mojega življenja spreminjala. Z leti se moj odnos do plesa poglablja, s tem pa se odpirajo vedno nove razsežnosti. Tako je bil včasih to zame tekmovalni »šport«, kasneje predvsem priložnost za druženje, sedaj pa ga vse bolj doživljam kot uprizoritveno umetnost. Sprašuješ, če bi se še enkrat rodil … predvsem bi se prej odzval na klic.

  • V zadnjem času raziskujem tudi vpliv plesa na zdravje in dobro počutje človeka. Kakšne so po tvojih izkušnjah učinki plesa na zdravje, koordinacijo, počutje?

Ples ima izjemne učinke na zdravje, preventivno in kurativno. Ker zahteva fizično pripravljenost plesalca (vključuje vaje za moč in raztezanje), zdravje ohranja preventivno tudi v zrela leta. Ker se med plesom gibamo ob glasbi, pa blagodejno deluje tudi na počutje in pomaga pri zdravljenju psiholoških motenj.

  • V opisu na tvoji spletni strani sem prebral, da imaš diplomo Broadway Dance centra iz New Yorka. Bi lahko našim bralcem portala povedal kaj več o tem, kako do te diplome in kaj vse ste se učili v New Yorku?

Broadway Dance Center v New Yorku v t. i. ISVP programu (International Visa Student Program), ki traja od treh mesecev do enega leta, omogoča študij plesalcem z vsega sveta. Na začetku izbereš smer študija, nato moraš biti vsak teden prisoten na 12 klasih. Urnik si sestaviš sam glede na smer študija, izbiraš pa lahko med 350 klasi na teden.

Poleg klasov imaš tudi individualne sestanke z mentorji, skupinska srečanja ter druga izobraževanja za plesalce (na primer kako se obnašati na klasih in v plesnih skupinah, simulacija avdicij, pravilna prehrana plesalca, postavljanje ciljev, preprečevanje in zdravljenje poškodb ipd.).

Po študiju si tako pripravljen na kreativno delo v konkurenčnem plesnem svetu.

  • Trenutno si del slovenske zasedbe muzikala Mamma Mia in dobrodelne plesne predstave Življenje je vrednota. Vsaka od teh dveh predstav je drugačna in seveda so tudi plesni gibi različni. Koliko časa traja pri takšnih plesnih projektih, da se cela skupina plesalcev pripravi na prvo premiero? Kaj te navdušuje pri enem in drugem projektu?

Res je, trenutno nastopam v dveh predstavah. Mamma Mia je muzikal, ples temelji na jazzu, vključuje pa tudi veliko igre in petja. Gre za slovenski fenomen z več kot 100 ponovitvami, mega uspešnico in predstavo z veliko zasedbo nastopajočih. Biti del tako velikega projekta in nastopati pred vedno razprodano dvorano je prav posebna izkušnja.

Na drugi strani je predstava Življenje je vrednota, ki temelji na sodobnem plesu. Gre za intimno, pretresljivo zgodbo, zato je vez z občinstvom tu povsem drugačna. Tudi ekipa je mnogo manjša, posledično so tudi odnosi znotraj ekipe bolj globoki.

Nastopati v tako različnih predstavah je svojevrsten izziv, saj je njun čustven naboj povsem različen, zato zgodbo pri vsaki pripoveduješ drugače.

Izvedba predstave je zahteven projekt; od idejne zasnove do premiere traja več kot leto dni. Postavitev koreografije in treningi plesalcev trajajo eno leto, vendar je to le del predstave. Zasnovati je treba še scenarij, izbrati in prirediti glasbo ter multimedijske vsebine, pripraviti scenografijo in tehnično opremo, na koncu pa predstavo tudi pravilno tržiti, da doživi več ponovitev.

  • Mnogi se začnejo s plesom ukvarjati že v zgodnjem otroštvu, pri treh ali štirih letih, spet drugi precej kasneje. Ne glede na to ali se s plesom ukvarjamo profesionalno ali ljubiteljsko – kaj je po tvojem mnenju najbolj pomembno za dobrega plesalca oz. plesalko?

Najpomembneje je, da ostane preprost, ponižen, prijazen (angleško »humble«). Pri plesu smo lahko hitro deležni občudovanja in naklonjenosti, predvsem s strani nasprotnega spola, to pa lahko človeka prevzame in kmalu se ima za »nekaj več«. To se dogaja tako pri družabnih plesih kot v profesionalni sferi.

Vendar menim, da v plesu za “ego” ni prostora. Namen družabnega plesa je združevanje ljudi in zabava, prisotnost “ega” pa uničuje odnose, ki so ali bi lahko nastali. Na profesionalni ravni pa s plesom pripoveduješ zgodbo in neguješ svojo umetnost – torej ljudem nekaj daješ. Če »ego« zavzame prostor, ki bi ga morala zavzemati ljubezen do tega dela, bo občinstvo to začutilo.

  • Če greva še malo stran od plesne tematike. Kakšen je tvoj življenjski moto? Katera knjiga te je do sedaj najbolj navdušila in kateri film si si večkrat ogledal?

Sem perfekcionist in profesionalec. Stremim k temu, da vse, kar delam, delam kakovostno. Tudi pri razvoju svoje umetnosti izbiram težje poti, ki od mene zahtevajo več truda in časa. V bližnjice preprosto ne verjamem.

Priznam, berem premalo, zato nimam najljubše knjige. Moji najljubši filmi pa so Mambo Kings, Schindlerjev seznam in Kaznilnica odrešitve.

  • In za konec najinega današnjega pogovora me zanima kaj bi ti svetoval začetniku, ki se šele začenja ukvarjati s plesom? Kako naj pristopi k učenju le-tega in razvijanju svojih plesnih veščin?

Najprej se pozanimaj o plesnih učiteljih in na dnevih odprtih vrat tudi obišči njihove tečaje. Izberi tistega, ki je kompetenten, hkrati pa se na njegovih tečajih dobro počutiš. Ob kakovostnem učitelju, s katerim se ujameš tudi na osebni ravni, je napredek hitrejši in užitek ob plesu večji.

Na začetku bo precej nejasnosti in težav. Vendar ob redni vaji oziroma treningu prej ali slej prideš do prelomne točke, do “aha” trenutka, kjer se posamezni gibi povežejo med seboj in ples steče. Nekateri za to potrebujejo manj časa, drugi več, pomembno je le, da vztrajaš in si potrpežljiv. Vprašanja kot na primer, ali sem prestar za ples, ali imam dve levi nogi, ali imam dovolj posluha za ritem in glasbo, so nepotrebna, so le pritisk iz okolja in želijo vnaprej označiti človeka. Resnica pa je, da za ples nisi nikoli prestar, vse ostalo pa se da naučiti. Vsak lahko postane plesalec.

Ples je umetnost, ki bogati človeštvo ravno zato, ker je vsak plesalec, vsak človek edinstven, unikaten. Zato vsak k tej umetnosti prispeva na način, kot ni še nihče – in prav s tem najbolj bogati človeštvo.

Avtor intervjuja: Robert Goreta, SalsaPortal.si

O AVTORJU:

Robert Goreta je avtor spletne strani SalsaPortal.si in navdušen plesalec salse, bachate in kizombe. Njegovo vodilo v življenju in plesu je: "Dance with corazón." :-)