Intervju s Katarino Venturini

Avtor: |2018-07-21T16:54:57+00:0021. 07. 2018|Kategorije: Članki, Intervjuji|Oznake: , , , , , , , |

Katarina Venturini, vrhunska plesalka, svetovna plesna prvakinja, učiteljica plesa, ljubeča mama, strokovna žirantka v oddaji Zvezde plešejo. Tako nekako bi lahko v enem stavku predstavil najbolj prepoznaven ženski plesni obraz v Sloveniji. Skupaj z Andrejem Škufco sta ponesla ime Slovenije v širni svet. Ni šlo vedno vse z lahkoto in tekoče, bili so vzponi in padci, vendar Katarini in Andreju je uspelo.

V knjigi OD TALENTA DO USPEHA pri kateri so sodelovali nekateri najbolj znani in uspešni Slovenci, je Katarina o svojih uspehih povedala: »Moram reči, da na začetku svoje poti nikakor nisem čutila, da bi lahko bila svetovna plesalka niti, da si to želim postati. Le rada sem plesala.«

Še posebej zadnji stavek je pomenljiv saj mislim, da pove bistvo uspeha, ne samo na plesnem področju, temveč tudi na ostalih področjih v življenju. Skratka, da tisto s čemer se ukvarjamo, da slednje radi počnemo in uživamo v tem.

Na plesni poti ne gre vse vedno po naših načrtih, hitro in gladko ter za uspeh so potrebne ure in ure intenzivnih treningov. Nekateri že v zgodnji mladosti začutijo kaj bi radi počeli, spet drugi malo kasneje, medtem ko nekateri odidejo z neizpeto melodijo.

  • Katarina, kako pa je bilo s teboj? Kdaj si prvič v sebi začutila ples? Kako se je začelo tvoje najbolj zgodnje spoznavanje s plesom? Koliko let si imela takrat?

V osemdesetih je bilo zelo popularno hodit v plesno šolo. Mislim. da je bil ples takrat malo drugačna, moderna, dejavnost za otroke. Takrat sem bila stara 10 let in ker sem bila malo ”puklasta”, je mami želela, da popravim svojo držo. Spomnim se, da nas je bilo v skupini precej otrok, tudi veliko fantov. Kmalu smo bili večina otrok iz te skupine povabljeni na avdicijo in na treninge, ki so bili dvakrat tedensko.

  • Kdaj si začela intenzivno trenirati športni ples? Koliko ur na teden si na začetku svoje plesne poti trenirala?

Na začetku smo vadili enkrat tedensko, potem smo trenirali dvakrat tedensko v sklopu skupine, potem sem začela trenirat tudi sama, pa individualno s trenerjem in treningi so se povečevali tako, da sem na vrhuncu kariere trenirala dvakrat na dan po osem ur na dan, vsak dan.

  • Največje plesne uspehe si doživela z Andrejem Škufco. Na kakšen način je prišlo do vajinega srečanja? Ti je Andreja kdo predstavil oz. ti priporočil, da bi bilo super, da skupaj plešeta?

Res je, z Andrejem sva dosegla vse največje plesne uspehe. Skupaj sva plesala celih 17 let! To ni tako malo, kajne?

Kako sva prišla skupaj? Z Andrejem sva trenirala skupaj v isti skupini. On je plesal z Leilo, jaz z Rokom. Jaz sem hodila z Borutom, ki je bil Andrejev najboljši prijatelj. Leila pa je bila moja dobra prijateljica. Potem, ko sem ostala brez plesalca, mi je trenerka rekla, da naj vprašam Grego, če bi plesal z mano in kot drugo opcijo mi je predlagala tudi Andreja.

Ker je bila Leila moja dobra prijateljica in ker sta bila z Andrejem uspešna, ju nisem želela razdvajati, sem poklicala Grega. Grega ni bilo doma. Sredi tekmovalne sezone je odšel za teden dni na smučanje. Takoj sem vedela, da ni resen. Ko me je Borut videl, da sem nesrečna, mi je zaupal, da Andrej upa, da bi midva plesala skupaj. In tako sva začela …

  • Za uspešen ples je zagotovo nujna dobra »kemija« med soplesalcema, da se začutita, se ujameta in si zaupata. Sam nisem bil nikoli profesionalni plesalec, zato me zanima kako to »plesno spoznavanje« poteka pri športnih plesnih parih? Si ti takoj, ob prvem pogledu ali plesnem stiku začutila, da se s tem in tem plesalcem lahko ujameš ali pa je to prišlo skozi ure treningov?

Ne, nikakor ni prišlo takoj. Najina ”kemija” se je počasi razvijala.

  • Kaj te je najbolj motiviralo za ples v vseh teh letih aktivnega plesnega udejstvovanja? Kako si našla moč, da si se po kakšnem neuspehu spet pobrala in uspela?

Moja motivacija je bila to, da nikoli nisem bila zadovoljna s sabo oziroma s svojim plesanjem. Nikoli si nisem čestitala ali pa bila kontent s svojimi nastopi, s svojim plesom. Vsakič sem kaj našla, da ni bilo uredu. V 25ih letih plesanja, zadnjih 12 let svoje kariere vedno v finalih, in tisočih preplesanih nastopih in tekmovanjih, bi lahko na prste ene roke preštela nastope, za katere bi lahko rekla, da so bili fantastični. No, na zadnjem plesu, poslovilnem, pa je vse padlo na svoje mesto. Takrat je bilo prvič, da sem se med plesanjem počutila popolno.

  • Si kdaj štela koliko plesnih nastopov je bilo? Morda veš približno številko? Ali ti je v tej množici plesnih nastopov kateri še posebej ostal v spominu? Če da, vesel bi bil, če bi bralcem in bralkam našega portala zaupala kateri je to bil.

Joj, ne vem točne številke. Zagotovo pa jih je bilo mnogo, mnogo …

V spominu mi jih je ostalo kar nekaj. Najbolj pa tisto zmagovalno svetovno prvenstvo v Ljubljani leta 2001. Spomnim se vsega. Vsakega detajla. Kot bi bilo včeraj. Koreografije, glasbe, publike, pogovorov … najbolj se pa spomnim kako se je ob razglasitvi drugega mesta, razglasitev rezultatov je šla od šestega do prvega mesta, vsem v dvorani odvalil kamen od srca. Ruskemu paru je celotna dvorana tako gromko ploskala, saj je publika vedela, da tako prvo mesto pripada nama. Čudoviti spomini.

  • Meni pri učenju plesa pogosto pomaga vizualizacija, da si v mislih predstavljam kako bo plesni nastop uspel. Ko sem se pripravljal na Project Corazon sem celoten nastop treniral naprej v mislih (imel sem video posnetek z vaj) in si ga v mislih ponavljal toliko časa, dokler nisem vsega znal. Šele nato so sledile vaje v živo. Kako je bilo pri tebi? Si tudi ti uporabljala vizualizacijo? Si se kdaj videla na zmagovalnem odru? Kako si se sprostila pred začetkom nastopa?

Vizualizacijo sem uporabljala še preden se je o tem sploh govorilo. Ko sem se še kot srednješolka z avtobusom vozila na trening, za vožnjo sem porabila več kot uro v eno smer, sem poslušala plesno glasbo in v mislih plesala. Takega načina treninga nisem nikoli opustila, vizualizacijo sem uporabljala celotno kariero.

  • Kaj po tvojem mnenju rabi mlad-a plesalec ali plesalka, da bi uspel-a v svetu plesa? Si v vseh teh letih udejstvovanja na plesnem področju opazila kakšen poseben vzorec pri najbolj uspešnih plesalcih in plesalkah tako doma kot tudi v tujini?

Vzorca na žalost ni. Mislim pa, da plesalec ne sme biti preveč talentiran. Zelo dobro je, če se zaveda, da ni dober, hkrati pa ima delavnost in vztrajnost. Pa vizijo. Velikokrat je fino, če trener ne vidi perspektive v tem plesalcu, plesalec pa ima željo dokazati trenerju da se moti. 🙂

  • Vsi imamo vzpone in padce. Kako pri plesu vzdrževati vrhunsko pripravljenost in formo? Vem, da vsak plesni nastop ne uspe tako, kot bi si želeli in da plesalec ni vedno zadovoljen s svojim plesnim nastopom. Kolikšna je prava mera »strogosti« in »blagosti« do sebe, kot vrhunskega plesalca? Upam, da razumeš kaj te želim vprašati.

No, če hočeš biti vrhunski, do sebe ne smeš biti blag. Nikoli! Do sebe moraš vedno biti zahteven.

Problem pri vzponih in padcih je to, da padci po navadi trajajo. Vzponi so pa lahko enkratni, če nisi iz pravega testa… Spomnim se svojih padcev… Ko sem mislila, da sem se že pobrala, rezultati še vedno niso pokazali tega … Ni bilo lahko. Ampak vseeno sem hvaležna predvsem za padce v svoji karieri.

  • Po zaključku dolgoletne uspešne plesne kariere si se posvetila poučevanju plesa in odprla plesno šolo Plesna zvezda. Katarina kot vrhunska plesalka in Katarina kot učiteljica plesa … Kakšne vzporednice bi lahko potegnila med enim in drugim področjem delovanja? Kaj je sorodno in kaj je različno?

Katarina Venturini

To je popolnoma različno. Kot vrhunska tekmovalka sem se posvečala izključno sebi in egoistično skrbela za sebe, svoje počutje in naredila sem vse, da bi v ključnih trenutkih pokazala svoj najboljši ples. Kot učiteljica pa skrbim predvsem za druge.

Zagotovo pa je ta druga vloga, vloga plesne učiteljice, meni ljubša, saj obožujem dajati informacije, odpirati obzorja…. najbolj pa mi je všeč, da najdem način da s čim manj besed, ampak s pravimi besedami, dosežem želeno. To pa je, da nekdo, ki za sebe misli, da ne zna plesati ali da se nekega plesa ali koraka nikoli ne bo naučil, v nekaj minutah to kar zna. To je za mene popoln občutek uspeha. In veliko zadovoljstvo. In to se mi dogaja vsak dan. Zato obožujem svoje delo.

  • Pred dvema letoma si postala mama. Zgodbo o tem koliko truda je bilo potrebno, da si uresničila svojo veliko željo po materinstvu sem si prebral lansko leto v intervjuju tule. Sedaj je tvoj Mark star že dobri dve leti in pol. Kako doživljaš materinstvo in usklajuješ vse obveznosti, ki jih imaš? Si vzameš vikend proste zase in za družino? Kje in kako najrajši preživljaš čas, ko si prosta in brez obveznosti?

Najraje smo kot družina sami. Najlepša nam je, ko se spakiramo v avtodom in odpeljemo v neznano. Če imamo vikend časa, potem se odpeljemo po Sloveniji, ki je čudovita, če pa imamo več časa pa jo mahnemo še kam dlje.

Katarina, iz srca hvala, da si si vzela čas in odgovorila na vsa vprašanja. Zagotovo bodo tudi mladi plesalci in plesalke našli v tem intervjuju marsikaj uporabnega zase in za svojo plesno pot. Razmišljal sem kako bi zaključil današnji pogovor in v misli mi pride citat iz knjige, ki sem jo omenjal že na začetku intervjuja.

Dejala si: »Prepričana sem, da se dobro vrača z dobrim. Včasih se ti zgodijo krivice, ki so morda učna ura, ampak na dolgi rok se stvari popravijo.«

  • Bi za zaključek še kaj dodala? 🙂

Never miss a chance to dance.

Avtor intervjuja: Robert Goreta, SalsaPortal.si

O AVTORJU:

Robert Goreta je avtor spletne strani SalsaPortal.si in navdušen plesalec salse, bachate in kizombe. Njegovo vodilo v življenju in plesu je: "Dance with corazón." :-)